Abbiamo perso per strada la curiosità di conoscere. Intervista a Martina Repinc, RAI regionale di Trieste (Tratto da Isonzo-Soča n.66, febbraio-marzo 2006)

10/03/2008 -  Anonymous User

di Elisabetta Tomsič

Continuando la nostra serie di interviste, speriamo utili a meglio capire la complessità dei rapporti transfrontalieri, in questo numero abbiamo incontrato Martina Repinc, la persona che nella struttura della RAI regionale di Trieste è responsabile della parte slovena per la realizzazione dei programmi della tv transfrontaliera. Per chi non lo sapesse, difatti, la RAI e la tv slovena di stato collaborano alla creazione congiunta e allo scambio di molti programmi infomativi che poi vengono trasmessi sui canali regionali, quello della nostra regione e quello di Capodistria. La collaborazione tra le due televisioni è complessa e difficile, molto gratificante e basata sulla presenza e coinvolgimento delle due minoranze: quella italiana in Istria e quella slovena in Italia. Le riunioni sono veri e propri laboratori di "multiculturalità", svolti da gente che ogni giorno deve parlare e confrontarsi almeno in due lingue e con altrettanto tante mentalità, quelle maggioritarie e quelle minoritarie in uno scambio incredibilmente dinamico. Insomma, una faticaccia. L'intervista è, per ovvi motivi, svolta in sloveno e poi riassunta in italiano. Anche a noi di Isonzo Soča piace faticare...

Kako gledate na čezmejno sodelovanje z vašega, privilegiranega medijskega zornega kota? Usklajevanje čezmejnih izmenjav programov in sodelovanje več redakciji, tudi manjšinskih, mora biti precej kompleksno dejanje.

Ne vem, če so mediji pri čezmejnem sodelovanju privilegirani glede na druge sektorje, ki se spopadajo ( ali bi se želeli spopasti ) s tem izzivom. Sama gledam na medije kot na prenašalce-pretvornike določenih informacij, občutij, navsezadnje tudi želja ljudi, ki ob meji živimo, se pa nanjo vsakodnevno ne oziramo prav veliko. Mislim, da nam že kar nekaj casa meja ne pomeni več "skoka v temo", le nekaj nejevolje ob še vedno predolgem čakanju pri fizicnem prehajanju meje.Res pa je, da uspeva medijem, ob golem prenašanju informacij, ustvarjati tudi vzdušje, torej greti ali hladiti klimo npr. v povezavi s specifičnimi vprašanji, ki se odpirajo na obmejnem območju. Ko torej pripravljaš čezmejni tv prispevek, ga gradiš v luči dvojnega targeta: za koncnega uporabnika/gledalca na eni in drugi strani meje naj bo tema zanimiva, sama obravnava teme ali problema pa naj ne bo pristranska z enega ali drugega zornega kota.

Seveda je sodelovanje več enakopravnih redakcij (ne samo čezmejnih) pri televizijskem projektu kompleksna zadeva, ker zahteva, pred samo operativno fazo, kar nekaj dogovarjanja o "pravi" vsebini, o ciljih in pa seveda o televizijskem jeziku takega projekta (tu ne gre za slovenščino ali italijanščino, temvec za metajezik izdelka). Kljub težavam sem pa prepričana, da je bila odločitev vodstev dveh tv ustanov RAI-a in RTV Slovenija za tak projekt zelo dalekovidna in politično potrebna.

Koliko si imamo med FJK- jem in Slovenijo povedati? Koliko si sploh znamo govoriti?

Na zasebni ravni so interesi ljudi zelo različni, ko pa dobijo dobrega sogovornika, jim meja z drugo državo prav gotovo ne bo uspela prekiniti dialoga. Drugače je v institucionalnih krogih, kjer ima svojo težo politična volja pa interesi različnih ekonomskih in finančnih lobijev. Tako eni kot drugi pogovori, izmenjave mnenj, spoznavanje drug drugega morajo nujno potekati na obeh ravneh in vzporedno. Sposobnost pogovora in želja po komunikaciji je človeku prirojena in spada med njegove primarne potrebe. Pri tem gre upoštevati tudi geografsko bližino naše Dežele in Slovenije ter nenazadnje skupno zgodovinsko in kulturološko matrico teh dveh geopolitičnih enot. Veliko imamo skupnega (ne glede na narodnost), nam je pa nekje po poti verjetno zmanjkala ali nam je bila vzeta radovednost odkrivanja - sebe in soseda.

Če se vrnem k vprašanju: verjetno imam sama več skupnega in se lažje pogovarjam z Novogoričanom kot pa s prebivalčem Catanie, ceprav s tem zadnjim živiva v isti državi ?!

Koliko manjka do dne ko bo meja, vsaj na medijski ravni, brezpredmetna?

V določeni meri bi lahko trdila, da je že tako, čeprav smo pri tem argumentu izrazito vezani na jezik. V trenutku ko lahko z obvladovanjem nekaj tujih jezikov slediš evropskim ali svetovnim medijem (tiskanim in elektronskim), lahko za sebe trdič, da je meja v tvojem pojmovnem svetu brezpredmetna.
Praksa vsakodnevja v našem prostoru kaže drugače: kljub neobstojnosti "težke" meje, živimo zaenkrat v ločenih državah, v katerih rokah so - čeprav posredno - tudi interesni vzvodi določenega nadzora nad mediji, predvsem nad informacijo in nad interpretacijo le-teh.

Tu ne govorimo o tehnologiji, ki je s takimi vprašanji opravila, temveč o substanci medijev, o njihovi vodljivosti pa o vodljivosti in usmerjevanju končnega uporabnika medijev : bralca, poslušalca, gledalca.

Mislim, da čas konkretno še ni zrel za "brezmejnost" medijev, se pa temu stanju vsekakor približujemo z možnostjo interaktivne informacije po spletu, po kateri bodo ob operaterjih prav gotovo najbolj segale mlajše generacije.


Hai pensato a un abbonamento a OBC Transeuropa? Sosterrai il nostro lavoro e riceverai articoli in anteprima e più contenuti. Abbonati a OBCT!